THAI mačke in siamske mačke imajo iste korenine. Tajska mačka je tradicionalna in izvirna siamska mačka. Videz siamskih mačk je bil prvič opisan v najstarejši svetovni knjigi o mačkah z naslovom “Pesmi o mački”, ki je izšla leta 1330, trenutno pa je v lasti Nacionalne knjižnice v Bangkoku. Obarvane mačke z očarljivimi modrimi očmi in temnimi lisami na repu, nogah in ušesih so bile prikazane kot hišni ljubljenčki, ki sedijo poleg kraljeve družine. Na prvi razstavi mačk leta 1871 v Kristalni palači v Londonu so bile razstavljene siamske mačke iz jugovzhodne Azije. Te prvotno uvožene siamske mačke so bile, tako kot današnje, potomke na Tajskem, srednje velike, mišičaste, graciozne mačke z zmerno klinasto glavo z dolgimi ušesi v sorazmerju z velikostjo glave. Te mačke niso bile nikoli ekstremne po svojem videzu. Poleg neposrednega uvoza s Tajske (takrat znano kot Siam) je naveden uvoz iz Burme, Hong Konga, Japonske in celo Tibeta. Že takrat je bila poudarjena razlika med okroglo glavo tipa (“jabolčni obraz”), podobno današnjim tajskim mačkam, in tipom s podolgovatim obrazom (“kunin obraz”) svetlejše barve.

Slednji tip je zdaj osnova za moderne siamske pasme. Novi siamski vzrejni standardi so: izredno podolgovato telo, izredno dolga klinasta glava s super tankim bičkastim repom, kar ima za posledico zelo ekstravagantne mačke, ki so bile nagrajene na številnih razstavah. Bolj zaokrožena tradicionalna vrsta je bila skoraj pozabljena in na razstavah ni dobivala dobrih ocen, saj je veljala za starinsko. Toda nekateri rejci in navdušenci, ki se niso strinjali z novo izredno vitko linijo, so to vzrejo nadaljevali v tajnosti, včasih tudi brez pripadnosti kakšnemu združenju rejcev. V Rusiji se je profesionalna vzreja nove siamske mačke začela šele v devetdesetih letih. Zato se je tradicionalni tip ohranil, saj ni bilo dovolj časa za vzrejo novega ekstremnega tipa. Siamska mačka je, seveda, obstajala že prej. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je znani lutkovni igralec, producent in režiser moskovskega lutkovnega gledališča Sergej Obraztsov v ZSSR (v Moskvo) pripeljal siamske mačke s Poljske, Madžarske, NDR in Tajske. Seveda, te mačke niso imele rodovnikov, saj so bile za Ruse “samo” hišne mačke (in družinski člani) v barvah siamskih mačk. Obraztsov je znan kot ustanovitelj plemenske siamske mačke v Sovjetski zvezi. Do konca osemdesetih let je Rusija imela dovolj veliko pasemsko kolonijo s fenotipom tradicionalne siamske mačke. Prva razstava mačk v ZSSR, v letu 1987, s približno 100 mačkami, je bila prava bomba. Ljudje so stali v vrsti pet do šest ur, da bi videli …. 5 perzijskih mačk s takratne Češkoslovaške, nekaj mačk s kratko dlako in veliko puhastih “Vas’kas” in “Murkas” (večina je bila domačih mačk). V ruskih klubih se je začelo pojavljati veliko število mačk z barvnimi točkovnimi oznakami neznanega izvora, vse pa so postale tajske mačke na podlagi njihovega fenotipa. Pozabili smo le, da so se te mačke vrsto let prosto vzrejale z lokalnimi evropskimi mačkami s kratko dlako, z nekoliko težjo zgradbo in večje kot prave tajske mačke. Na razstavah mačk v Moskvi in Leningradu, v letih 1987-1988, je bila “siamska mačka” predstavljena v razredu novic pod pasemskim imenom “siamke starega sloga”. Leta 1989 sta ruski mačji klub “Feliz” in peterburški klub “Kotofey” postala del WCF in povabila predsednico le te, gospo A. Hackmann, na obisk razstav. Leta 1989 so nemški rejci na poziv nemške revije “Ein Herz für Tiere” ustanovili skupnost, imenovano “Siamke starega tipa« s ciljem doseči sprejetje tradicionalnega siamskega tipa.

Da bi to dosegli je A. Hackmann to zahtevo poslala na WCF v imenu kluba Deutshe Edelkatze e.v. To ni bilo enostavno, saj je veliko siamskih mačk starega tipa pokazalo pravi fenotip, hkrati pa so bile že stare ali sterilizirane in zato niso mogle prispevati k nadaljevanju vzreje te pasme. Rejci starega tipa so želeli siamsko pasmo mačk razdeliti na dve vrsti (staro in novo), vendar ta predlog ni dobil odobritve rejcev sodobnega siamskega tipa. Leta 1991 je WCF sprejel nove standarde za tradicionalno siamsko mačko, ki se je od takrat imenovala THAI. Od takrat se ta bolj okrogla vrsta mačke vzreja kot samostojna pasma, ki jo široko sprejemajo različna združenja in organizacije, kot so WCF, EGCA, WACC, LOOF, TICA in v zadnjem času jo tudi FIFe priznava v celoti. Predložitev predloga za priznanje THAI v TICA Carola Hopfe v imenu članov ITC. Uradna predstavitev THAI je potekala od 30.8.-1.9.2006 ob letnici TICA v Hannovru v Nemčiji, med drugim s strani članov ITC. Uradna predstavitev THAI februarja 2014 v Italiji (Cernobbio) na FIFe – z nekaterimi Mačkami članov ITC. Vloga za priznanje THAI je bila tako predložena FIFe. Na letni skupščini maja 2014 se je FIFe odločila začasno priznati THAI v naslednjih petih letih. Leta 1991 je WCF sprejel nove standarde za tradicionalno siamsko mačko, ki se je od takrat imenovala THAI. Od takrat se ta bolj zaokrožena vrsta mačke vzreja kot lastna rasa, ki jo široko sprejemajo različna združenja in organizacije, kot so WCF, EGCA, WACC, LOOF, TICA in v zadnjem času jo FIFe priznava v celoti. 8.2.2014 Italija: Uradna tajska predstavitev v FIFe kot nova pasma (Fédération Internationale Féline)